Pazite se klopov!
Klopi – Ixodoidea spadajo v naddružino pajkovcev, natančneje med pršice (red Acarina). Delimo jih v tri družine:
- ŠČITASTI ali TRDI KLOPI – IXODIDAE
- USNJATI ali MEHKI KLOPI – ARGASIDAE
- NUTTALLIELLIDAE, ki ima eno samo vrsto NUTTALLIELLA NAMAQUA, ki živi v Južni Afriki.
Razširjeni so po vsem svetu, razen na Antarktiki. Poznanih je 860 vrst. V Sloveniji poznamo 13 vrst. Najbolj razširjen je GOZDNI ali NAVADNI KLOP. Najpogosteje jih najdemo do nadmorske višine 600m, na nadmorski višini 1600 metrov jih več ni. Zadržujejo se predvsem na področjih, ki so močno zaraščena in vlažna (visoka trava, gosta podrast, grmovje,..), kjer rastejo listavci. V zadnjih letih pa so vse pogosteje prisotni povsod, celo v mestnih parkih in vrtovih.
So obligatni, zunanji zajedalci, ki brez gostitelja ne morejo zaključiti življenjskega kroga:
- plazilci
- ptice
- sesalci
- dvoživke (le redke vrste)
So prenašalci povzročiteljev različnih bolezni:
- virusi (klopni meningoencefalitis)
- bakterije (borelioza - limska bolezen)
- protozoi (babezioza)
- gliste
- rikecije (erlihioza - anaplazmoza)
Ti se najpogosteje množijo v slinskih žlezah klopa in se ob ugrizu klopa izločijo v krvni obtok gostitelja. Lahko je več povzročiteljev bolezni v enem klopu.
Veliki so od 1 mm do 30 mm. Velikost je odvisna od tega, kako močno je napit s krvjo, saj se lahko zadek klopa močno raztegne (do 200x poveča). Imajo specializiran obustni aparat, ki je prilagojen za sesanje krvi. Na njem je koničast jeziček – hipostoma, ki je posut z ostrimi in nazaj ukrivljenimi zobci. S hipostomo se klop pritrdi na gostitelja. Ob ustih imajo slinske žleze, ki izločajo slino, v kateri so:
- encimi
- zaviralci strjevanja krvi
- zaviralci imunskega sistema
- blag anestetik (zato ugriza klopa ne začutimo).
Oči so pri številnih vrstah zakrnele. Ščitasti klopi imajo na hrbtu hitinasti ščitek. Ta pri samcu pokriva cel hrbtni del, pri samici je omejen le na manjši del hrbta.
Ličinke se brez gostitelja ne morejo leviti in preobraziti v odraslega klopa.
Klopi čakajo svojega gostitelja na izpostavljenih mestih (npr. na vrhu travne bilke, lista), navadno na višini d enega metra ali pa gostitelja zasledujejo na tleh. Zaznajo ga s kemo- in mehanoreceptorji. Hitro se spustijo na gostitelja. Na gostitelju poiščejo mesto, kjer so tik pod kožo žile in se prisesajo. Pri psih in mačkah jih najpogosteje najdemo na vratu in uhljih, tudi pod pazduhami in v dimljah.
Prehranjevanje klopov
Ščitasti klopi se prehranjujejo trikrat v življenju, pred vsako preobrazbo in samice še pred tvorbo jajčec, navadno vsakič na drugem gostitelju. Samci se prehranjujejo s tkivno tekočino in ne s krvjo. Po preobrazbi poiščejo gostitelja samo zato, da najdejo samico, se sparijo in nato poginejo. Po parjenju se samica napije krvi, pade na tla in leže jajčeca v tla. V celem življenju do nekaj tisoč. Iz jajčec se razvijejo larve, ki splezajo na rastline in poiščejo gostitelja, na katere,m se nahranijo. Nato gostitelja zapustijo,se levijo v nimfe in nato ponovno parazitirajo na novem gostitelju, da se lahko končno razvijejo v odrasle klope.
Življenjska doba klopov
Življenjska doba klopov je zelo različna, od pol leta do šestih let, večina pa živi okoli tri leta. Prezimijo kot ličinke v podrasti ali med listnim odpadom. Ponovno postanejo aktivni, ko se povprečna dnevna temperatura dvigne na 5 do 7 stopinj Celzija. Klopi so aktivni od pomladi do pozne jeseni.